Sporočilo Superge ni ne črno ne belo

Ko afganistanski talibi udarijo na Hazare, pošlje mama svojega sina Hamida na Zahod, in ko na poti čez puščavo obupava nad velikostjo sveta, naleti na čudež. »Zahod mi je poslal obutev, da bom lažje potoval,« razume najdeno supergo, odslej svetinjo za pot v boljši svet, glavni junak mladinskega romana v stripu Superga avtorjev Neli Kodrič Filipić in Damijana Stepančiča.

Otroška in mladinska pisateljica Neli Kodrič Filipić je v azilnem domu delala leta 2008 v okviru projekta pomoči pri nastanitvi beguncev. Učila jih je slovenskega jezika, jim brala in se z njimi pogovarjala in tako spoznala tudi afganistanskega fanta, pripadnika ljudstva Hazarov, kar je še posebej pritegnilo njeno pozornost, saj je kot mlada bralka romana Milorada Pavića Hazarski besednjak mislila, da so Hazari izmišljeni. Ko je spoznala njihovega resničnega pripadnika, se je poučila, da so razseljeni med Afganistan in Pakistan ter so podobno kot Kurdi v Turčiji zaničevani in preganjani. Tudi v stripu je mogoče prebrati, da »se je v srednjem veku cela tri stoletja južno od reke Volge raztezala ogromna država Hazaria z naprednimi zakoni. Verjeli so v šamanizem, sprejeli pa tudi judovsko, krščansko in muslimansko vero. Danes pa jih nobena država ne mara.«

Toda o življenjski zgodbi tedaj 15-letnega Hazara, ki mu je v azilnem domu pomagala pri učenju, zaradi njegovega pomanjkljivega znanja angleščine ni kaj dosti izvedela. V zelo polomljeni angleščini ji je opisal svojo pot iz Afganistana v Slovenijo. Da je dve leti delal na gradbišču v Iranu, da je zaslužil za nadaljevanje poti in da je potoval čez Grčijo in Italijo ter se tihotapil pod tovornjakom. »Kako je iz Italije prišel v Slovenijo, nisem razumela, a kot večina beguncev je tudi on po nesreči končal pri nas. Dobro se je naučil slovenščine in se lepo vključil v družbo, dobil je tudi triletno subsidiarno zaščito. Kaj se je potem zgodilo z njim, ne vem, morda je naposled pobegnil v Švico,« pripoveduje sogovornica, ki je v azilnem domu delala leto dni. A bi lahko o podobnih usodah napisala še nekaj romanov.

S tem je hotela predvsem, da bralci začutijo, kako nič ni ne črno ne belo; da so usode beguncev težke, vendar so kljub temu zgolj poskusi človeka, ki se bori za dostojno življenje, do katerega ima pravico. »Konec ni ne pozitiven ne negativen – fant ima status, ki pa je omejen, in zato bo že zelo kmalu moral iskati novo rešitev. Med begunci, ki pristanejo v Sloveniji, je to v večini primerov tako,« poudarja.

Superga kot prispodoba Zahoda

Zamisel, da usoda tega fanta konča med platnicami in s tem med bralci, se je porodila, ko jo je ilustrator Damijan Stepančič, s katerim pogosto sodelujeta, povabil k stvaritvi romana v stripu, V luči velikega begunskega vala, ko je begunska problematika postala aktualna in vidna, se je spomnila na Hazara. Tako je nastala zgodba, ki temelji na zgolj nekaj resničnih drobcih, drugače pa je izmišljena. Supergo, prav tako povsem fiktivni element, je uporabila kot prispodobo za Zahod, saj begunci v azilnem domu dobijo osnovne potrebščine, oblačila in obutev. Izmišljena je tudi mama, ki je fanta poslala proti Evropi, in vsi pripetljaji, ki so ga zaustavljali na poti do tja.

Do teh je nekaj avtorske svobode lahko zavzel tudi Stepančič, ki je med njimi nekatere še posebej izpostavil, druge okrnil. Eden takih poudarkov je gotovo superga, po kateri nosi strip tudi naslov. Hamid, ki ničesar ne ve o Zahodu, le to, da bo tam varen, ob najdenem delu para naivno verjame, da je Zahod pač tam, kjer imajo take superge, zato mu je še posebej dragocena. Čeprav jo izgubi, ko se požrtvovalno vrže za prijateljem v morje, v azilnem domu naposled prejme takšen par superg, kar je zanj na neki način zmaga in konec poti.

»A v resnici je to šele začetek, saj se mora prilagoditi novemu življenju in okoliščinam. Drugi večji poudarek sem tudi v ilustracijah namenil Iranu, da bi poudaril, da tam ne divja vojna ter da je to tehnološko razvita država s številnimi izobraženimi, tudi ženskami.

Ko Hamidu v Teheranu med igranjem nogometa pes odnese supergo, v kateri hrani težko prisluženi denar in druge dragocenosti, se, sledeč psu, znajde v revnejšem predelu. Tam spozna družino z več hčerami in najstarejša med njimi, ki obvlada internet, Hamida opozori, češ, ali sploh veš, kam si namenjen, kakšen jezik govorijo tam in da tam ne bo srečal Hazarov. Vsadi mu vprašanja, ki so zanj sicer nepomembna, saj je odločen nadaljevati pot proti Zahodu, a vse to da zgodbi dodatno globino in jo aktualizira. Prepričan sem, da se večina beguncev o tem, kaj jih bo pričakalo na želenem cilju, ne sprašuje,« pravi ilustrator.

Čim bolj objektivno in neprizadeto

Tudi sam se je zavedal, da mora v ilustracijah ujeti tisti značilen kolorit in svetlobo Bližnjega vzhoda oziroma povzeti čim bolj avtentične podobe, zato se je na raziskovanje pokrajine in mest podal na splet, kar mu je vzelo največ časa. Upoštevati je moral tudi dejstvo, da je pot trajala tri leta, da so se medtem menjavali letni časi in da se je Hamid iz dečka že spremenil v mladeniča, ko je prišel do Ljubljane. Marsikateri dogodek je moral kot ilustrator tudi sam rekonstruirati, od tega, kako je Hamid vstopil čez iransko mejo in prišel čez gorske prelaze v Turčijo, do tega, kako so ju v Atenah preganjali skinheadi in kako sta se odzvala, ko sta prišla do Pireja in se vkrcala na tovornjake in trajekt.

Zgodba ga je prisilila, pravi, da je potoval skupaj z njim(-a). Pri tem ni ničesar olepševal, saj si ni želel, da bi bralci dobili napačen vtis, da se na koncu vse srečno konča. Tega, da je pristal v azilnem domu v Ljubljani, in ne v Švici, tudi ne gre razumeti kot osebno zmago, dodaja. »Strip sem ustvaril s povsem človeškega stališča, zato sem poskušal stvari čim bolj objektivno prikazati, tudi z zadržanimi barvami, trudil sem se čim bolj neprizadeto podati dejstva, kako je, ko te bližnji, samo zato da bi ostal živ, spodi od doma in kako potem pričakuješ, da te bo nekdo nekje sprejel. To in nič več. A vendar je to zelo velika reč, kar so med drugim pokazali protesti proti begunskim otrokom v Kranju. Ravno ko sem risal strip, sem poslušal o njih,« še poudarja.

Kanček šaljivega tona v zgodbo vnašata arhetipska turista, upokojenca, ki po Turčiji potujeta z avtodomom in ki za nekaj časa sprejmeta, hranita in prevažata mlada begunca. »Od vsega dobrega sta zavaljena, hkrati pa sočutna, zato se mi zdita kot nekakšna prispodoba Evrope, češ, begunci naj kar pridejo, a naj najprej prezimijo v Turčiji,« dodaja. Strip je nastajal dobrega pol leta, koliko risb je v tem času nastalo, pa še sam ne ve. Držal se je trdne forme oziroma štirih vrstic na stran, da bi pripoved delovala čim bolj homogeno.

Superga je že četrto knjižno delo Neli Kodrič Filipić, ki se tako ali drugače dotika vprašanja priseljencev, beguncev in tujcev. Letos izdana slikanica Požar (z ilustracijami Bojane Dimitrovski) pripoveduje o družini Gozdnikov, ki jih nekega dne požar prisili, da se izselijo, nihče pa jih noče sprejeti medse. Ko se končno nekje udomačijo, tudi sami nočejo sprejeti drugih, toda spomin na lastno usodo v njih prebudi altruizem. Strah in z njim povezano napadalnost poskuša razbliniti tudi njena slikanica (ustvarila jo je s Stepančičem, 2011) Ali te lahko objamem močno? o skrivnostnem tujcu s psičkom in dečku, na nasilje med narodi v miru ali vojni pa opominja njen roman Na drugi strani (2006).

Še pred izidom predstavitev v Nemčiji

Tudi ilustrator Damijan Stepančič se zadnja tri leta – po izidu ilustrirane Zdravljice – vse pogosteje dotika resnejših tem. Predlanskim, ob stoti obletnici začetka 1. svetovne vojne, je izšla slikanica Anton! o njegovem starem očetu, vojaku s Soške fronte (z besedilom njegove žene Lucije Stepančič), letos jeseni pa se obeta novo nadaljevanje štirih zgodb o prvi svetovni vojni z naslovom Arsenij. Govori o srbskem vojaku, ki so ga že razglasili za mrtvega, a se po eksploziji granate zbudi na avstrijski strani in se domov vrne na svojo sedmino. Kot poudarja Stepančič, lahko otroci v vseh naštetih knjigah spoznajo življenje tudi z drugih strani ter se predvsem soočijo z dejstvom, da ni vse samoumevno.

Avtorja sta novembra lani na treh šolah v Westoverledingenu v Nemčiji, ki so teden dni posvetile begunstvu in vprašanjem, kaj pomeni biti brez doma in tujec, že med nemškimi mladimi spodbudila razmislek in empatijo, priložnost pa bosta ponovila danes ob 18. uri v knjigarni Mladinska knjiga na Trubarjevi 11 v Ljubljani, ko je uradna predstavitev mladinskega romana v stripu Superga.